Zaradi kombinacije infrastrukturnih in logističnih zapletov mi ni uspelo sproti zapisovati dogajanja. Ko mi je prejšnji petek crknil pomnilnik sem računalnik uporabljal še nekaj dni, nakar je tudi to odpovedalo in smo se še dva dni trudili na različne načine obudit vsaj ubuntu, dokler ni gašper po spet nekaj prebitih urah odločno odložil računalnika in rekel “veš, po mojem bo bolje če ga vržeš proč” Internet je medtem zagotavljal njegov iBook.
V ponedeljek smo se sprehodili do lokalne trgovinice z računalniki in pobarali po stroških popravila in kupili računalnik za lokalni strežnik. Sploh se en spomnim več kdaj sem nazadnje skupaj vijačil računalnik iz osnovnih komponent. Malce nostalgije ne škodi in strežnik je lepo pridno pričel mlet Wikipedijo. Sprva je sicer izgledalo kot da bo za to porabil 29 dni, tako da smo pričeli panično lobirat za kako gostovanje na kakem resnem datacentru, medtem je pa Tomaž popravil kodo tako, da bo opravila svoje v dveh dneh. Kot se za dolge operacije spodobi nam jo je tekom tedna uspelo že trikrat prekinit, tako da še vedno ni prišel naokrog… 
V ponedeljek so nam sporočili, da v torek pride čisto pravi internet, da pa moramo za to kupit kretnico in modem. Pri nas je cela znanost iz tega, kateri modem mora bit in kretnico mora prit namestit uradni serviser, tu pa oboje dobiš v katerikoli trgovini in kar dela. Sem se pa zgrozil ko sem slišal, da bo prve tri dni naš najljubši ponudnik bakra profiliral našo povezavo in se potem odločil kako veliko pipico v rangu 160k – 8,2M nam bo omogočil. ISPja se to baje sploh ne tiče.
Internet je potem prišel šele v torek ponoči, a slavje je bilo kljub temu veliko. Jaz sem cel teden surfal in bral maile s pomočjo svojega telefona ali pa parazitiral na tujih računalnikih.
Sicer pa po starem, sestanki z mentorji, brainstormanje o prihodnosti posla, steady progress. Sredo so si nekateri vzeli za kulturni dan in obiskali Science Museum in British Museum. Jaz sem predvsem komaj čakal na petek, ko sem šel v Bruselj. Prijateljica Belgijo zaničujoče označuje kot blakan Francije, in dejansko ni daleč od resnice. Mesto je sicer čudovito, staro in bogato, ljudje pa nekako nimajo resnih zadržkov pred uriniranjem na javnih mestih sredi dneva, imajo zadržke pred točnostjo in dovzetnostjo za vprašanja. Na sploh lahko Bruselj označim kot dobro praktično šalo na temo pismenosti. Zajebancija pismenih, ki se trudijo navigirat po njemu. Na železniški postaji so sheme javnega prometa povsem drugačne kot po vsem drugem mestu, zato sem še dve uri po prihodu iz Londona obupamo poskušal prit do centra. Precej bolje bi bilo, če bi šel peš, ker center vendarle ni tako strašansko velik. V bistvu je ravno pravšnji, obladljiv in raznolik, predvsem pa poln lokalov in slaščičarn. Vem, ker sem ga že v tretji uri prehodil po celi dolžini, ker me je tramvaj odpeljal na napačen konec mesta. Ko sem končno prisopihal do centra in se znašel pred slavno Borzo me je presenetil naslednji nadrealističen vnos v ureditev Evropske prestolnice – pod tablo Borzni trg je visela še ena, skoraj enako resno izgledajoča, z napisom “Kinky and cosy place”. Pismenost ti tu res popolnoma nič ne pomaga pri preživetju, vizualna logika pač Vsi ki so me poskušali usmeritikam v Bruslju so uporabljali predvsem likovno besedišče: v tem in tem vogalu jajčastega trga, greš naravnost in skozi elipsoiden park, ne pa skozi pravokotnega,… Parki so kar lepi, zanimive so pa celostenske stripvske slikarije, ki jih srečaš na najbolj neverjetnih mestih. Podobna malenkost, ki se sklada s teorijo nepismensoti je da sobo v hotelu številke 215 najdeš v prvem nadstropju.
Ne vem kako izgleda rokavski preliv, ker sem v obe smeri spal, ker sem obe noči spal po dve uri.
