43. dan

Še 34 ur do demota.

Začuda se vse skupaj umirja in deluje vedno bolj zanesljivo, namesto da bi se pojavljali novi in novi problemi. Upam da bo jutri še vedno tako. Še najbolj me skrbi kdaj bova z Andražem našla čas za it frizerju – po mesecu in pol je vendarle že čas. Jako hecno nas je gledat, kadar po nekaj dni nimamo drugih obveznosti in smo v delovnem razpoloženju in se nekako nikomur ne da pretiravat z izgledom – ne pretiravamo z zanemarjenostjo, samo včasih se zgodi, da se kak dan nihče ne obrije zjutraj in za odtenek spominjamo na stare dobre avanturistične mornarske čase.

Z Davidom sva na večernem sprehodu srečala nekaj kar je sprva spominjalo na podgano, potem se je pa izkazalo, da je v bistvu neka oblika skakača. Ves je bil prestrašen in ko smo ga slikali je seveda zbežal. No, dve ulici naprej sva našla tudi hladilnik, pravzaprav celo hladilno omaro, tako kot iz trgovine, le da je postopala po precej neživahni bivalni ulici.

Naša dnevna soba je vsak teden bolj prepričljivo hekersko zatočišče – provizorični delovni pult iz dveh koz in deske je dobil stranski prirastek, tako da sedaj tam gostita dva programerja. Enega od prenosnikov smo uporabili za drugi strežnik, Aleš je prinesel še en brezžični usmerjevalnik, ki sedaj bolj zanesljivo omogoča delo v kuhinji. Obenem se je usposobil tudi strežnik v Ljubljani, tako da sedaj storitev deluje že skoraj tako kot bo v končnem stanju. V zadnjih dveh dneh so fantje izboljšali hitrost delovanja za 400%, sedaj pa izboljšujejo kakovost.

Ugotovili smo, da nam lahko lokalni merkator precej poceni dostavi zaloge, če jih naročimo prek interneta. Mogoče bom osedaj opravili eno skupinsko šopingiranje na projektorju v dnevni sobi…

Hm, še 34 ur… to se ne sliši ravno veliko. Mogoče bomo tisti večer organizirali eno legendarno Zemanta cocktail zabavo za Londonske prijatelje.