Nakup karte pri adriji
Problem je naslednji. Sedim v Londonu in potrebujem letalsko karto za naslednji teden. Hm…Ker že vem, da nakup preko telefona ni mogoč, sem hotel opraviti nakup preko spletne strani. Izberem let, potrdim ceno, pogoje vtipkam vse svoje številke in tudi številko kartice. Na koncu kliknem za potrditev nakupa in vse skupaj začne mleti. Melje melje in potem puf…dobim tole slikico:
![]()
Poleg mene sedi moj brat, mu pokažem tale enkrat in komentira:”Tole se pa definitivno ne bi smelo zgoditi, pokliči razvijalce in jih nakuri” in dela naprej svoje.
Glede na to, da je bila to že transakcija z mojo plačilno kartico se to res ne bi smelo zgoditi, a se je. Recimo, da se zgodi, da se zadeve sesuje (čeprave se takole ne bi smele, bi pač moral biti malo bolj kontroliran proces). Torej gremo na klasičen način…telefon. Kličem
prodajo kart…precej zasedeno, ampak je pač treba počakat par minut.
Oglasi se gospa, povem ji problem in v trenutku ko izrečem besedo “splet”, se takoj sproži,”to pa ne urejamo mi, morate poklicati drugam!”. “Ok, razumem ampak, a lahko samo pogledate, če imam karto natem letu ali ne..:”, “Ne, vse v zvezi s spletnimi nakupi morate urediti drugje”, in mi pove številko. Se zahvalim in odložim.
Pa spet vrtim telefon 00386…in dobim prijazno gospo, ki reče “Prosim!”. “Dober dan, sem dobil Adrio Airways” vprašam. “Ja”. Razložim celo zgodbo in pridem spet na magično besedo “splet”. Gospa me prijazno posluša in potem izdavi “Joj, gospod ampak mi smo v plačah!” Tišina. Ker me že rahlo mineva potrpljenje jo vprašam, “Kam pa lahko pokličem?” “Ja, dejte poskusit na XXXX 12…ne al pa 13, bo boljš!”. Ok. Dejmo poskusit.. kličem na številko, dring, dring….dring, dring… zvoni v prazno. Ok. Tole ne bo šlo. Gremo znova.
Brskam po www.adria.si in najdem center za stike s potniki. To bo! Kličem, povem zgodbo, spet pridem na magično besedo “splet”, ups. “Gospod za to morate pa poklicati na spletno podporo”. Kul. Vendar je ta gospa zelo prijazna in mi celo ponudi, da me preveže.
In res, nekaj zvoni, javi se nekdo in reče “Prosim”. “Sem dobil spletno podporo?”. “Ja, prosim”. Ok, povem vse še enkrat, in na oni strani precej prijazen možak ugotovi, da transakcija ni šla skozi, imam pa rezervacijo. “In kaj naj zdajle naredim?” “Poskusite še enkrat. Kateri pregledovalnik pa imate”, me vpraša. Mu povem in on hitro predlaga
drugega: “Dajte poskusit z drugim, eni majo včasih probleme.” “Ampak jaz ne mislim spreminjati nastavitev računalnika zato, da bo vaša storitev delovala, ampak ok, tudi če to poskusim, kako naj vem, kaj se je zgodilo z mojim plačilom”, ga vprašam. “Ja sej, če ne bo šlo skozi bo rezervacija itak stornirana”. “Kaj pa če bo let medtem, ko se pogovarjava že zaseden”, ga vprašam. “Sej vam lahko povem številko vaše rezervacije, pa to uporabite.” “Kako pa?”, spet vprašam. “Ja po telefonu,” se glasi pametni odgovor. Pogledam brata, ki se že rahlo trese od hihitanja. Globoko zavzdihnem in mu povem, da pač sedim v Londonu in če bi se dalo bi že zdavnaj kupil karto po telefonu. “Ja taka je direktiva, ampak pokličite pa predstavništvo v Londonu, tam pa lahko plačate s kartico.” “A po telefonu?” “Ja, samo povejete jim številko vaše rezervacije” in mi jo zdrdra. Med zapisovanjem številke debelo
pogledam svojega brata, ki se že na ves glas reži. Potem pa modro povzamem: “Samo trenutek, če prav razumem je od nakupa, ki sem ga naredil na spletu ostala samo rezervacija, za katero ne vem koliko časa bo držala in ker jo ne morem potrditi po telefonu v Lj, moram poklicati v London in plačati s kartico?” “Ja, a rabite številko?” Hm, ja prosim.
In mi jo pove.
Debelo gledam in kličem na dano številko in se javi avtomat: “This number has been barred!”, kva!!! Ok, mogoče napaka. Dvignem telefon in kličem prijazno gospo na Center za stike s potniki. In res mi čisto prijazno pove nekoliko drugačno številko, ki tokrat deluje. Na drugi strani gospa, ki ji povem, da bi rad kupil karto po telefonu : “O, lovely”, se me razveseli. Povem jim, da imam rezervacijsko številko iz Ljubljane in so mi tam rekli, naj pokličem k njej, da izvedem nakup. In sledi njen odgovor “That’s strange!” Ja, to se pa strinjam!! In greva čez procedure s črkovanjem, škrtanjem linije in ostalim, ampak je vseeno zadeva prav prijetna in prijazna. Povem še številko kartice, se mi po angleško zahvali in mi pove, da me bo poklicala nazaj, če bo kaj narobe, drugače pa kar dobim karto. Odložim telefon in še vedno ne verjamem vsega skupaj. Pogledam brata, ki se že drži za trebuh in krohota. Mine 5 minut in puf, elektronska karta je že na mojem mailu. Voila!
Nauk zgodbe: hm, nimam pojma! Ampak nekaj zagotovo ne štima.
